Trenutno sem samska, stara 38, brez otrok....oba starša sta pokojna, imam mlajšega brata, ki prav tako nima družine. Živiva vsak na svojem koncu Slovenije. On v domačem kraju, jaz sem se zaradi službe preselila.
Zadnje čase imam težavo s tem, da sem "sama" in veliko razmišljam o tem, da bom sama tudi ostala. Strah me je, da bi kot starejša sama čepela v nekem stanovanju, da v bolnici ne bi imela obiskov, torej, da bi bila od vseh pozabljena.
Prijatelje sicer imam, oziroma bolj znance in kolege....dokler je fino in fajn vsi skačejo okoli tebe, ko pride kakšna resna življenjska preizkušnja se ponavadi vsak skrije nekam.
Ima kdo podobne težave? Kako se soočate s tem? Hodite na kakšne terapije k psihologu/psihiatru ali ste se enostavno sprijaznili s situacijo in živite življenje iz dneva v dan?
Zadnje čase imam težavo s tem, da sem "sama" in veliko razmišljam o tem, da bom sama tudi ostala. Strah me je, da bi kot starejša sama čepela v nekem stanovanju, da v bolnici ne bi imela obiskov, torej, da bi bila od vseh pozabljena.
Prijatelje sicer imam, oziroma bolj znance in kolege....dokler je fino in fajn vsi skačejo okoli tebe, ko pride kakšna resna življenjska preizkušnja se ponavadi vsak skrije nekam.
Ima kdo podobne težave? Kako se soočate s tem? Hodite na kakšne terapije k psihologu/psihiatru ali ste se enostavno sprijaznili s situacijo in živite življenje iz dneva v dan?