Zakaj moramo za nekatere občutke vedno vedeti vzrok, sicer vemo da bomo nemirni. Seveda, ce nas boli prst, nam je jasno da je to zato, ker smo se udarili po njem s kladivom, ce nas boli trebuh, pa ne vemo zakaj, moramo vedeti, ce ne vemo gremo k zdravniku, morda tudi potrpimo bolečine ob kolonoskopiji, saj vendar vemo da občutek bolečine v trebuhu mora imeti nekje vzrok.
A vendar občutek sramote ne znamo niti opisati. Zdi se mi, da je pravzaprav obratno. Vecji kot je, bolj se ga trudimo ignorirati in zadusiti. Xanax, alkohol, trava, morda kompulziven sport, delo od jutra do večera. Vcasih morda skušamo izcrpati svoje telo, da takoj zaspimo. Samo zato, da bi Občutka ne bi obcutili, pravzaprav se preden smo ga sploh uspeli ugotoviti. Če pa nekaj smrdi, iščemo dokler ne najdemo. Seveda saj vemo, da bomo zboleli, če bomo to pojedli, zagotovo.
Morda pa imajo obcutki namen, čisto evolucijsko. Morda so preživeli tisočletja le tisti, ki so sramoto doživljali, pa strah, da so lahko zbežali, da bi jih nečesa obvarovala.
Kako lepo bi bilo, ce bi imeli v sebi angela varuha. Takega, ki bi nam povedal kaj je prav in kaj ne. Nas opozoril, da nas lahko nekaj ubije, da je nekaj fajn, da smo se v nekoga zaljubili. Angel bi nas včasih rahlo pozgeckal po nogah in rokah, včasih bi nas zmrazil, včasih prinesel metulje v zelodec. To bi bil izkušenj angel, saj bi nas poznal bolje kot mi sami sebe. Živel bi z nami že od rojstva, in spomnil bi se tudi stvari, ki smo jih mi že davno pozabili.
Kako bi bil svet lep in enostaven, ce bi tak angel varuh obstajal.
...Pa Kako bi bil svet ironičen, ce bi tak angel obstajal, a mi bi se preprosto pozabili. Namesto tega bi rajši hodili v kulte, prebirali knjige o etiiki, hodili v cerkev in vzeli extasy.
Kaj pa če je duhovnost pravzaprav tako preprosta, da je sploh ne vidimo.
Se enkrat. Zgornji komentar je moje mnenje in vsekakor ne univerzalna resnica.:)
A vendar občutek sramote ne znamo niti opisati. Zdi se mi, da je pravzaprav obratno. Vecji kot je, bolj se ga trudimo ignorirati in zadusiti. Xanax, alkohol, trava, morda kompulziven sport, delo od jutra do večera. Vcasih morda skušamo izcrpati svoje telo, da takoj zaspimo. Samo zato, da bi Občutka ne bi obcutili, pravzaprav se preden smo ga sploh uspeli ugotoviti. Če pa nekaj smrdi, iščemo dokler ne najdemo. Seveda saj vemo, da bomo zboleli, če bomo to pojedli, zagotovo.
Morda pa imajo obcutki namen, čisto evolucijsko. Morda so preživeli tisočletja le tisti, ki so sramoto doživljali, pa strah, da so lahko zbežali, da bi jih nečesa obvarovala.
Kako lepo bi bilo, ce bi imeli v sebi angela varuha. Takega, ki bi nam povedal kaj je prav in kaj ne. Nas opozoril, da nas lahko nekaj ubije, da je nekaj fajn, da smo se v nekoga zaljubili. Angel bi nas včasih rahlo pozgeckal po nogah in rokah, včasih bi nas zmrazil, včasih prinesel metulje v zelodec. To bi bil izkušenj angel, saj bi nas poznal bolje kot mi sami sebe. Živel bi z nami že od rojstva, in spomnil bi se tudi stvari, ki smo jih mi že davno pozabili.
Kako bi bil svet lep in enostaven, ce bi tak angel varuh obstajal.
...Pa Kako bi bil svet ironičen, ce bi tak angel obstajal, a mi bi se preprosto pozabili. Namesto tega bi rajši hodili v kulte, prebirali knjige o etiiki, hodili v cerkev in vzeli extasy.
Kaj pa če je duhovnost pravzaprav tako preprosta, da je sploh ne vidimo.
Se enkrat. Zgornji komentar je moje mnenje in vsekakor ne univerzalna resnica.:)