Nekaj ti je že odgovoril/-a "motiš se", odgovor na drugi del tvojega zapisa (ali nas potem začnejo privlačiti drugačni ljudje ali še vedno enaki) pa je po moje odvisen od tega, kako se vidiš znotraj dinamike odnosov v primarni družini: če "biti žrtev" postane tvoja identiteta, boš take odnose iskala tudi kasneje v življenju. Če nasprotno ohraniš zavedanje, da se ti je dogajala neka krivica oz. nekaj, kar ti je škodovalo (zloraba ali zanemarjanje, kar ima podobne učinke na psiho itd.), vendar tega ne ponotranjiš (= ne kriviš same sebe za to), boš kasneje iskala drugačne odnose - ker veš in si vseskozi vedela, da to ni bilo prav.dobrojutro je napisal/a: ↑
Prva pot je lažja, ker je vedno laže zaigrati na karto "jaz sem žrtev" (v resnici gre za manipulacijo, ki se sicer lahko opira na dejstva, a tako, da jih hkrati tudi zlorabi - jemlje kot opravičilo za vsa kasnejša ravnanja, ki pa bi lahko bila drugačna), vendar to ne prinaša napredka in ne zares zadovoljujočih odnosov.
V zvezi s tem gl. koncept "resilience" - zakaj ljudje v enakih okoliščinah odreagirajo drugače, eni se zlomijo, druge pa ne. O tem je recimo pisal tudi Viktor Frankl (ki je tudi sam preživel internacijo (bil zaprt v kar 4-ih koncentracijskih taboriščih) v času 2. sv. vojne).