da te potolažim napisal:domov bi napisal:Ko sem bila stara okoli tri leta, se spomnim hrepenenja, da moram nekam nazaj domov, čeprav sem bila doma s svojo družino. Zeleni hribi so me spominjali na dom. Mislim, da sem umrla od padca v prepad. Do šestega leta sem imela neprestane sanje o padcih. Spomnim se občutka, ko omahneš v globino. Kot najstnica sem bila jasnovidna. Nikoli nisem verjela, da nas po smrti več ni. Vedno sem čutila, da sem drugačna od vrstnikov. Še danes se čutim neprilagojeno za ta svet. Imam skrivnosti in znanja, ki jih držim samo zase. Igram različne vloge, ki se jih zavedam. Na nek način sem svobodna, saj na nobeno stvar ali človeka nisem vezana. Ta svet je res privid in mi smo tako zelo noter padli v ta privid kot otroci v risanko ali igro.
Ta svet je čisto lepo reala. Ko imaš občutek privida imaš mogoče duševno motnjo. Otroci so pa samo bolj občutljivi na okolje, okolico in bolj zaznajo občutke, čustva drugih ljudi. To potem tekom let pozabimo, ker imamo druge skrbi. In ne skrbi nisi nič drugačna od drugih ljudi, ko bi bila drugačna ne bi živela na tem svetu v smislu, ki ga ti pišeš.
Lepa in preprosta razlaga. Blagor tebi in tvoji preproščini...
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 14 Sep 2016 09:51